Photonic Moments: Georgas, Sutera, Kastelic
image: Vangelis Georgas
Essay: Petra Čeh
* Petra Čeh (1985), slovenska umetnostna zgodovinarka in sociologinja kulture. Ukvarja se s kuratorstvom, pisanjem ter poučevanjem.
** Engish Version
GEORGAS, SUTERA, KASTELIC
Prva nagrada: Georgas, No such thing as real Orient
"Skoraj bi lahko rekli, da je Orient evropska iznajdba, in vse od antike naprej je bil kraj romantike, eksotičnih bitij, nepozabnih spominov in pokrajin, izjemnih doživetij. Ne le, da Orient meji na Evropo, temveč je tudi (…) njen kulturni tekmec (…) in najpogosteje nastopajoča podoba Drugega."Tako "Orient" kot "Zahod" sta človeški konstrukt, kjer med obema entitetama prihaja do razmerja moči in dominacije, čeprav tako eden kot drugi dejansko ne obstajata. Gre za kolektivne predstave, kjer je Zahod zmeraj zastopal superiorno. Orient je reprezentacija, je etiketa, je stereotip. Kaj pa danes?
Orient ostaja arhetip, ki je še zmeraj zasidran v nas. Mediji so še vedno polni "orientalističnih" podob, ki množicam podajajo stereotipno predstavo ali jo celo želijo čustveno nadgraditi in z njo manipulirati. Obdobje 19. stoletja, ko je fotografija prevzela inavguracijsko vlogo potrjevanja orientalizma, Susan Sontag poimenuje kot "the great age od photographic orientalism". Fotografija je veljala za sredstvo, s katerim prikažemo realnost podob. Razumeti moramo dejstvo, da so fotografi prihajali z Zahoda, bili so v službi svoje države, ki je kolonizirala Orient.
Vangelis Georgas se osredotoči na Saidov koncept, ki zagovarja, da ne obstaja nič takega kot je "realen" ali "resničen" Orient. Indijo si, kot pravi avtor, Zahod še zmeraj predstavlja kot romantično deželo slonov, krotilcev kač, sleparjev in hipnotizerjev, trdno navezano na svoje legende, pravljice in bogove. Avtor želi sanjaške romantike postaviti na trdna tla, Orient prikazati v drugačni luči: kot deželo rastočega ekonomskega trga, velikih socialnih razlik, kjer v nekaterih predelih še zmeraj vlada množična revščina. Tja pa nas turistični zemljevid ne napoti.
Mesto v daljavi je uvodni "pozor" serije. Fotografije so nastajale na potovanjih, vse od leta 2008. Gre za večplasten prikaz avtorjevih subjektivno selekcioniranih fragmentov, ki jih kot podobe ne gre zamenjati z romantičnimi predstavami. Slednje nam zbledijo ob pogledu na zapuščeno zabavišče, ki oddaja cvileč zvok rjastih konj. Črnobele fotografije delujejo ostro, surovo, morda celo strašljivo, čeprav so kompozicije in motivi premišljeni. Navdajajo nas z občutkom samote, neurejenosti in propadanja. Na eni strani osamele stavbe s svojo melanholijo razbitih oken, na drugi stani gradnja novega. Dramatično globoke sivine nas ne želijo prepričati o pompoznosti orientalske sodobnosti. Ob nabrežju umazane obale se izmenjujejo ljudje in živali, vsi nemi in strmeči. Kaos ptičjega leta, v plastiko zavit kip ali lutka in človek, ki čaka svojega brivca. Kot eno samo čakanje usode se zdi. Stebri mostu, ki čaka svoj še neizgrajeni trup, pričajo o spremembah, o premikih … ampak ali bodo to premiki na bolje? Bo kot val, ki je pognal jezdeca v dir? Serija Vangelisa Georgasa je primerna za vse tiste, ki s predstavo o starodavnih idealih potujejo na "Orient", da bi doživeli katarzo. Katarzo bodo sicer doživeli, samo morda ne bo točno takšna, kot so si jo zamislili na podlagi evropske literarne zgodovine.
Vangelis Georgas (1980), grški fotograf, trenutno pripravlja PhD iz sociologije v Londonu. S fotografijo se ukvarja od leta 1998, od 2006 pa poučuje zgodovino in estetiko fotografije. Za svoje delo je prejel več nagrad (European Central Bank Award 2007, Athens Photo Festival 2009 in prvo nagrado na Photonic moments 2012 festival's award v Ljubljani).
Druga nagrada: Sutera, Waiting for freedom
Ali vemo, koliko ljudstevpo svetu živi brez svoje domovine - razgnani, oblegani v nenehnem pričakovanju boljše prihodnosti, ki se kar noče zgoditi? Sutera je že nekaj časa bival v Španiji, ko se je srečal s problemom Saharawijskega ljudstva v Zahodni Sahari, čeprav je Španija kolonizatorka teh območij. Deli Mavretanije, Maroka in Alžirije so ozemlje, kjer živi omenjeno ljudstvo, ki je tukaj bivalo še preden so prispeli Arabci.
Z njimi so prvič v te kraje prispele kamele, znani pa so bili tudi kot dobri trgovci, katerih karavane s soljo in zlatom so vodile vse do Severne Afrike. Skozi zgodovino se je ljudstvo mešalo z drugimi ter se večinoma asimiliralo v arabsko kulturo. Leta 1886 začnejo evropske kolonizatorke postavljati meje okrog Sahare, kar so negativno občutila ravno Saharawijska plemena. Vse do danes to ljudstvo praktično ne pozna mirnega življenja. Le malokdo ve, da je 2.700 km "zelene milje" Sahare prepredene s sedmimi miljoni min, ki so jih zakopali v 70. letih, ko je ozemlje Zahodne Sahare okupiral Maroko. Na tisoče Saharawijcev je bilo prisiljenih zapustiti dom in poiskati zatočišča v Alžiriji. Tisti, ki ostajajo na svojih domovih, so postali nezaželeni, da o kršenju njihovih pravic sploh ne govorimo. Življenjske razmere so v puščavi, na katero so priklenjeni, vse hujše, tudi zaradi globalnega segrevanja – vode primanjkuje, temperature pa se čez leto povzpnejo do 50 stopinj celzija. Zadnji dež je padel pred skorajda dvemi leti.
Sutero ganejo predvsem nečloveške razmere, v katerih so ljudje primorani živeti, skorajda brez upanja na lepšo prihodnost. Nihče se za njih ne zavzema, nihče jim ne pomaga. V njihovi zgodovini čakanja so brez vsakršne možnosti, umirata njihova identiteta in kultura, pozdravlja jih strgana zastava. Barvne fotografije na katerih avtor ujame objemanje neba s puščavo, delujejo subtilno in nas vabijo s svojo prijetno sončno svetlobo. Zato fotografije kljub svoji dokumentarnosti delujejo ambivalentno: lepa barva dekličinega oblačila še ne pomeni sreče, tako kot nam pesek ne povzroča neprijetnih občutkov, dokler se ne zavemo njegove vročine ter, da je postal smetišče odpadkov in marsikaterih sanj. Tako kot borna infrastruktura, v tla bolščijo tudi njeni prebivalci – vsi, mladi in stari. Barbie na zvezku in majhen TV so sanje, ki se odvijajo daleč, onkraj tega nočnega neba, kjer zvezde vedo za marsikatero bol. Playstation je samo sarkastični grafit in ne postaja, kjer ob igri vrešči otroški smeh.
Federico Sutera (1978), italijanski fotograf, ki je fotografijo študiral v Madridu, trenutno deluje kot svobodni fotograf in se ukvarja predvsem z dokumentarno fotografijo. Projekt o problematiki ljudstva Saharawi pripravlja od leta 2009. Lani je prejel nagrado Photonic moments v Ljubljani.
Druga nagrada: Kastelic, Project: Girlfriend
Kastelicevo serijo sestavljajo vizualno nepovezljive fotografije, ki imajo vsebinsko kontinuiteto. Avtorja je s svojo tezo nagovoril Freud, ki pravi, da lahko realnost preoblikujemo. Serija se vrti okrog misli, da "lahko posameznik zgradi svet, v katerem se neznosne lastnosti izničijo in zamenjanjo s tistimi, ki so usklajene z lastnimi željami"
Geografska razdalja, ki je oddaljila njo in njega, prehaja v njegovo obsedenost z njo, v poustvarjanje nerealne dejanskosti ali kot pravi Freud v erotomanio. Kastelic se ukvarja z različnimi fazami njegovega soočanja in se pri tem sprašuje, kdaj začnejo reakcije prestopati meje objektivno dovoljenega. Gledalec je priča ustvarjanju idealne podobe njegove punce.
Prvi del serije nam poda samo fragmente, ostanke, ki reprezentirajo okrnjen spomin na skupne čase, spominki pa so bizarni (nohti, hlačke, lasje, zbrani chati, posušena kri). Njegovo subjektivno doživljanje/ravnanje je objektivna patologija. Kastelic spominke fotografira kot nekakšno tihožitje, ki sicer predstavlja metafizični portret osebe. Gre za fotografije predmetov, ki jih moramo sestaviti, da dobijo rdečo nit. Zaradi črnega ozadja so barve polne, fotografije pa delujejo dramatično in monumentalno. Kastelica begajo vprašanja moralnosti, realnosti, zasledovanja in občudovanja ter meje med ljubeznijo in obsedenostjo. V nadaljevanju občutimo zahtevo po kontroliranju drugega, po nadzorovanju njegovega življenja: fotografije, ki so nastale med zasledovanjem delujejo grobo, neizostreno, v njih začutimo "paparazzi efekt". Tako kot v realnosti, je tudi na fotografijah želena oseba "daleč". Do obsedenosti pripelje vsako odstopanje od njegovih zamisli, kar se realizira v sanjarjenju o skupni prihodnosti: fotografiji fiktivnih otrok, ki delujeta nežno in harmonično. Bolečina in obsedena kontrola ga popeljeta v ustvarjanje nove osebne realnosti. Postavi ji celo oltar, kjer se srčki na njeni podobi kar nenehajo seštevati. Oltar predstavlja vrhunec njegove obsedenosti. Kakor da je sam sebe postavil za žrtveno jagnje, v trenutku pride do emocionalnega obrata: (avto?)portret nesreče in zbirka solz postanejo dokaz njegove vdanosti, ki je hkrati trpljenje in žrtvovanje. Njegov ego ne pusti drugemu, da izstopi, da se odloči drugače, da odide drugam. Njegova ranjenost otrokom trga obraze, iz njenega srečnega obraza pa nastane akupunktura projecirane jeze.
Zgodba se tukaj zaključi – avtor nam ne ponudi nadaljevanja, o njem razmišljamo sami. Prav tako ostaja neodgovorjeno vprašanje ali je zgodba fiktivna ali resnična. Morda celo avtobiografska? Ker se vsa zgodba tako intenzivno odvija okoli punce, boyfrienda zares sploh ne spoznamo. Ker se raje prepušča fiktivnim esencam, celo dobimo občutek, da niti sam sebi ni dovolj pomemben. In ravno slednje je glavna srž zgodbe – on, ki sam sebe nima rad.
Jure Kastelic (1992), slovenski fotograf, študent fotografije v Brightonu, UK. Sodeloval je na večih skupinskih razstavah doma in v tujini. Je dobitnik treh pomembnih nagrad (National Geographic 2006, EMZIN 2010, Photonic moments 2012).
References
1 Edward W. Said, Orientalism. Western Conceptions of the orient, SH, Ljubljana 1996, pp. 11 – 12.
2 Susan Sontag, On Photography, Penguin, London 1977, p. 89.
3 Eve Tam Mei-yee, Orientalism and photography, University of Hong Kong, Hong Kong 2002, p. 5.
4 Sigmundt Freud, Civilization, society and religion: group psychology, civilization and its discontents and other works Freud, Harmondsworth : Penguin, London 1991, p. 269.
© 2013 Petra Ceh and VASA